Alfa romeo giulietta 1750 TBi quadrifoglio verde                      

Italijani so ponovno dokazali, da so v središču modne industrije. Pa vendar je giulietta več kot zgolj oblikovalski dosežek, saj gre za povsem novi avtomobil.

Tokratna mukotrpna pot proti Milanu mi je bila olajšana le zaradi enega podatka – končni cilj je bil namreč Balocco, ki leži nekje na pol poti od Milana do Torina in predstavlja testni center Alfa Romea. Vsi, ki so morali kadar koli skozi prestolnico severne Italije, vedo, da to ni lahko opravilo, saj je tičanje na mestu, prerivanje v koloni in spremljanje nervoze drugih udeležencev v prometu nekaj povsem normalnega.

Še dobro, da so pri Alfa Romeu v predstavitev novinca vključili tudi vožnjo po sicer testni stezi, kar me je pomirjalo. Mamljiva zadeva, sploh ker je bila stezi namenjena različica qudrifoglio verde s potentnim prisilno polnjenim bencinskim motorjem. A še preden sem se lahko dodobra nagledal giuliette, je bilo treba opraviti z novinarsko konferenco, ki jo je vodil sam predsednik znamke Harald J.Wester. Poleg vseh osnovnih posebnosti avtomobila je suvereno podal tudi informacije s področja tehničnih rešitev in novosti. In teh je pravzaprav veliko, saj je avtomobil nastal na povsem novi platformi, veliko truda pa so vložili tudi v razvoj podvozja volanskega mehanizma.

Nova platforma pa je bila potrebna tudi zaradi čvrstejše osnove, saj je za 23 odstotkov bolj toga kot pri modelu 147, ki je pravzaprav predhodnik giuliette. Tudi volanski mehanizem je nov in je poseben zaradi servoojačevalnika, ki je našel mesto neposredno na volanski letvi. To naj bi omogočalo več neposrednosti krmilnega mehanizma, kar je ključnega pomena za avtomobil z imenom prednika iz leta 1954, ki se je takrat že uvrščal med športne avtomobile. Inženirji so si zato morali pri razvoju sodobne giuliette pošteno zavihati rokave, da bi lahko le-ta dohajala slavnega prednika, ki je zaradi nekaterih tehničnih rešitev postal neizbrisni del avtomobilske zgodovine.

Nič čudnega, da so uporabili tudi aluminij in celo magnezij, posledično pa ustvarili avtomobil, ki bojda sodi med najlažje v svojem segmentu. Dobra popotnica za testne vožnje, ki so bile napovedane. Še pred zahtevno testno stezo je bila na sporedu vožnja z bolj običajnimi različicami in v običajnem prometu. Delno po naključju in malce zaradi lastne želje sem sedel za volan zmogljivejše različice prisilno polnjenega 1,4-litrskega bencinskega motorja z močjo 125 kW (170 KM), ki vsaj na papirju obeta veliko. Tudi v praksi se je izkazal za odličen pogonski stroj, sploh v načinu delovanja »dynamic«. Hja, giulietta je ne glede na pogonski stroj serijsko opremljena s sistemom DNA, ki je svojo premiero doživel v manjšem modelu mito. Motor se hipno odziva na desno stopalo, navora pa je dovolj tudi za res dinamično vožnjo.

Po odseku na »avtostradi« je namreč cesta vodila v hribe in motorček se je izkazal za odličnega sopotnika. Še bolj je presenetilo podvozje, ki deluje izjemno tiho in udobno. Dobro je opravilo s kratkimi in dolgimi grbinami (tole bi znala biti resna grožnja golfu), zmedle so ga le tiste resne udarne luknje. Dobra popotnica torej za različico quadrifoglio, ki je bila naslednja na sporedu.